/story/ Pot.

Svetloba postaja iz trenutka v trenutek šibkejša. Komaj še vidim tla pod nogami. Izgubim se. Vse okoli mene postane temno in hrupno. Nerazpoznavni glasovi.

»Kje sem? Sem sploh na pravi poti?«

Navdaja me neprijeten občutek. Strah se razširi po mojem telesu in napoji vsakršno celico. Nepremično obstojim. Začutim solze, ki želijo orositi moje oči, pa jih od strahu ustavim. Sesedem se na tla, v prostoru, ki me vedno bolj in bolj utesnjuje. Ne vidim več izhoda. Obdaja me popolna tema. Niti najmočnejši žarek svetlobe se ne prebije skozi.

»Kaj se je zgodilo?«

Hrupni zvoki postanejo neznosni. Ne zmorem več. Iz najglobljega dela sebe izvlečem najglasnejši in najprodornejši krik. Zaprem oči, globoko vdihnem in izdihnem. Naposled se le umirim.

Zasliši se šelestenje. Odprem oči. Zazrem se okoli sebe. Melodija narave se vije skozi gozd v katerem se znajdem. Vsaka travica, vsaka cvetica, vsako drevo igra svojo pesem.

»Kam? Kam me vodi pot?«

Prebijam se skozi grmičevje in v rahlem vetriču se zibajoča drevesa. Slišim njihov zvok. Slišim njihovo melodijo. Vse sodeluje v popolni harmoniji. Petje ptic daje milosten prizvok šelestenju listov.

»Mar sem še vedno tu? Tu na Zemlji?«

Počutim se tako svobodno. Brez kančka strahu se prepustim, da me pot življenja pelje naprej. Problemi v moji glavi postajajo vse bolj bledi obrisi preteklosti. Kot nekakšna iluzija. Ne oklepam se jih. Napihnem velik balon in ga spustim v zrak, da poleti. V soju sončnih žarkov, ki prodirajo skozi mogočne veje, se dviguje vse višje in višje. Za njim ostane le še sled, majhna pikica, na sinje modrem nebu. Za trenutek poletim z njim. Kot ptica brez kril. Misel mi odplava na najlepši beli, puhasti oblaček. Čutim kako me objame in me čisto počasi popelje skozi nebo. Zemlja pod mano se popolnoma pomanjša. Lahko bi jo celo zajela z dlanjo in iz nje očistila ves prah, da bi bila zopet lepa in sijoča.

Oblaček  pod mano nenadoma izpuhti. Puf, in že se izgubi vsakršna sled za njim. Moja misel pada in pada. Nežno se ziblje v vetru, ko jo sila Zemlje neustrašno vodi nazaj. Ponovno se zavem svojega telesa, tal pod nogami. Vzpostavim stik s tem svetom. Delam korak za korakom. Nadaljujem pot ob zvokih simfonije narave, ki me obdaja. Občutim popoln mir. Svetloba postaja vse močnejša.

Pred mano se odpre nov svet. Razprostre se mi pogled na neskončno dolg travnik. Njegovi mogočno zeleni barvi dodajajo čar pisane cvetice, ki se obračajo proti soncu. Kot majhen otrok razprem svoje roke in poskušam objeti vso lepoto. Koraki so vse bolj lahki in poskočni. Sončni žarki nežno božajo moj obraz. Milina in veselje sijeta iz mojega telesa. Občutek ljubezni ponovno najde pot do mojega srca. Eno sem z naravo. V daljavi pred mano zazrejo moje oči nekakšno pojavo.

»Kdo si ti? Kdo si ti, ki me čakaš na drugi strani polja? Kdo si ti, ki spremljaš vsak moj korak z budnim očesom?«

Ne pustim se zmotiti. Prepuščam se trenutku. Kar je na drugi strani, sedaj ni pomembno. Tam je prihodnost, ki še ne obstaja, ki je zavita v tančico domišljije. Zaupam.

 

• Stay inspired •

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

Powered by WordPress.com.

Up ↑